V deželi belih brez pod Kukovo goro je bila tistega leta prav bogata paša. Ovce koze in krave so uživale ob sočni travi in niso delale velikih skrbi pastirjem. Prepuščali so se brezdelju in pastirskim igram.
Pastir Jure je bil med njimi največji in najstarejši pa tudi najpametnejši in najpogumnejši, zato je veljal kar za njihovega vodjo. Pastirji so upoštevali vsak njegov predlog ali željo in izkazalo se je, da je bilo tako za vse najbolje.
»Fantje zakurimo ogenj, da se bomo malo ogreli in spekli jabolka, ki nam jih včeraj dala Svarčka strina. Ko se podpremo pa le iz žepov privlecite pipce, da bomo iz leskovega lubja izdelali pastirske rogove, iz kostanjevega pa čarobne piščali. Potem bomo zaigrali in zapeli, da se bo slišalo do Kukove gore, kjer v temnih gozdovih živijo skrivnostna čudna bitja, ki nam niso vedno prijazna,« je pastirsko bratovščino spodbujal Jure.
Kot bi mignil so na kurišče nanosili zajeten kup suhih vej in že je zagorel ogenj, ki je pogrel od mrzle jutranje rose prezeble bose noge. Posedli so okrog ognja, iz žepov privlekli pipce in se z veliko vnemo lotili dela. Narezali so leskove palice, nanje nataknili jabolka in že so se vrtela in pekla nad ognjem. Prijetno je zadišalo in prijeten je bil pogled na vrtečo se slaščico, ki bo že čez nekaj trenutkov božala želodčke lačnih pastirjev.
Kmalu se je preko brezovih gajev slišalo glasno trobljenje iz rogov in čarobnih pastirskih piščali, pa tudi pesmi ni manjkalo. Bilo je tako glasno, da se je prav gotovo slišalo do gore, mogoče se je slišalo celo do vrha Kleka.
»Gremo se padalce, gremo letet, če to zmorejo čarovnice, zakaj ne bi zmogli tudi mi?« je glasno razmišljal Jure. »Gremo, gremo, bravo Jure, zakaj ne bi še mi leteli,« so bili navdušeni pastirčki, le najmlajšemu Andrejčku je šlo na jok, ker se je bal. Iskali so le še primerno brezo in velika predstava se bo pričela.
»Gremo še naprej proti hribu, mimo Južnove ravni tam v Sušnikovem stelniku so najlepše in najbolj vitke breze, tam bomo leteli«, je žarel od navdušenja in kazal z roko v tisto smer kratkohlačni in bosonogi Janez.
Z očmi so iskali le še pravo brezo, ki bo ponesla prvega padalca. Jure je usmeril pogled v vitko in visoko belo brezo, ki jo je ocenil, da bo primerna za padalo. Kot pravi strokovnjak je hotel preskusiti prvo padalo on sam in tako tudi storil.
Še poslednjič si je belo lepotico ogledal z vseh stani, na kar se je začel vzpon. Plazil se je koz maček previdno višje in višje od veje do veje, ne da bi se preveč ne nagibal na katero koli stran.
»Dajmo Jure, drži se Jure, bravo Jure«, so spodbujali prijatelji junaka na njegovi nevarni poti. Juretu je godilo glasno navijaštvo. Plezal je višje in višje skoraj do vrha. Tedaj je usmeril še zadnji zmagovit pogled z višine in že se je vešče zasukal in sunkovito nagnil v drugo smer. Breza je v trenutku popustila in vrh s padalcem se je spuščal proti zemlji, proti tlom. Toda breza ni prinesla padalca do tal, ker je bil prelahek. Obvisel je med nebom in zemljo. Nazaj povzpeti se ni bilo mogoče, spustiti se ni upal, ker je bilo previsoko. Držal se je za vrh, dokler so ga roke ubogale, potem pa mu je pobegnil iz prijema in švignil proti nebu. Fant je priletel na tla in povaljal visoko praprot kot pravi padalec.
Fantje so utihnili odprtih ust.
Prvi padalski spust je izzvenel kot opozorilo, zato so fantje za tisti dan s padalstvom prenehali, niso pa prenehali občudovati prvega padalca.
Jure je nedaleč od ognja razgrnil svoj suknjič po zeleni travi in se udobno ulegel. Zazrl se je v jasno nebo in begal s pogledom od vrha Kukove gore do Kleka pa spet nazaj. Še in še je križaril po nebu in stikal za čarovniki in čarovnicami, ki predvsem ponoči preletavajo nebo na brezovih metlah.
»Kakšno silno moč mora imeti brezova metla, da lahko premaguje tako višino in premaguje tako razdaljo, pa še čarovnico nosi. Kakšno silno moč mora imeti šele brezovo drevo, iz katerega sem naredil že toliko metel. Tudi sam sem preskusil drevo in metlo, a brez pravega uspeha. Samo to bi rad vedel, zakaj to uspeva tako dobrim, kot hudobnim čarovnicam, meni pa ne.« Take in podobne misli so se podile po glavi našega junaka, dokler ga ni premagal spanec.
Bele vile so ga zazibale in povitega v belih tančicah in meglicah popeljale v sladke gorjanske sanje.
Lunina, sončna, mavrična in druge vile so Jureta spremljale na mehkih meglicah polne tri dni in tri noči.
Na tankih meglicah je zaplaval na Kukovo goro v družbi mesečeve in gozdne vile. Tam so bili nepregledni gozdovi, polni ogromnih dreves, gostih vej, prepletenimi z bršljanom in srobotjo, na kateri so se gugali navihani škratje in počenjali razne norčije. Po globokih dolinah so se pretakali skrivnostni govoreči potočki, ki so za vsako kapljico dragocene vode nagovarjali številne izvire. Sončni žarki so se le redko prebili skozi to gosto in nepregledno zelenje. Ogromne poraščene skalne stene so še povečevale skrivnostnost tega prostora. Pravili so, da tu rado straši, kar je bilo tudi res. Krvoločni orli so gnezdili na najvišjih drevesih in so z orjaškim kljunom in ostrimi kremplji raztrgali marsikatero ovco. Njihovi mladiči so bili nenasitni. Sove velikanke in orjaški netopirji so plahutali v poltemi in se podili za ubogimi vevericami in polhi ter jim stregli po življenju. V tropih so oprezali za plenom in srhljivo zavijali lačni volkovi. Volkodlaki so bila posebna bajeslovna bitja, poraščena z dolgo umazano sivo dlako, z volku podobno glavo, dolgimi ostrimi zobmi, žarečimi očmi. Strašni so bili troglavi zmaji, ki so bruhali ogenj. V votlini skalnate stene se je neznano kdaj v naše kraje naselila hudobna tuja čarovnica Kirka. Na svoje skrivne roparske pohode je jezdila na krilih krvoločnega orla, na hrbtu zverinsko zobatega merjasca ali celo za vratom troglavega zmaja. Na metli je jezdila naokrog le takrat, ko je hotela prikrivat svoje grdobije. Kirka je bila grda in huda čarovnica, oblečena v črno ogrinjalo, izpod katerega se je videl le del obraza z dolgim kljukastim nosom in žarečimi očmi, dolgimi ostrimi zobmi in del brezove metle, preko katere je frfotalo črno ogrinjalo. Bila je neusmiljena in kogar je ujela, je začarala v bajeslovno žival, zaprla v skalnato votlino in spremenila v sužnja. Strašljivi temačni gozd si je Jure ogledal z varnostne razdalje. Še s posebnim zanimanjem si je ogledal domovanje hudobne čarovnice in njenih pomočnikov in razmišljal, le to kako bi iz naših krajev pregnal Kirko in njene pomočnike.
Že so ga meglice nesle stran od strašljive loze. Postajalo je svetlejše in prijetnejše življenje in veselje je kipelo. Sončna vila mu je šepetala na uho in Jure je bil očaran od sanjske lepote, kamor koli je priplaval. Tako lepega ptičjega petja še živ dan ni slišal. Slišal je žvrgoleti slavčka v visoki travi. Pisana sinička je sedela na bukovi veji pred svojim novim domom ter neutrudno izvajala najlepše melodije. Rdečeglava žolna je s svojim dolgim kljunom glasno potrkavala po suhi hrastovi veji. Črni kos je kot pravi maneken v fraku izvajal svoj solistični nastop. Takoj po nastopu se je vrnil med češnjeve veje, kjer je nadaljeval s pojedino. Košatorepe veverice so skakale iz veje na vejo, mahale s košatimi repi in hladile razgrete glasilke pevcev in pevk. Tolsti polhi so pred zemeljskimi polšinami poležavali, napenjali ušesa, zrli v pevce z velikimi očmi. Po ravnicah so se širile nove in nove zaplate raznobarvnih rožic, ki so omamno dišale. V bogati mehki travi so se pasle številne košute in srne v družbi svojih rogatih lepotcev. Celo divji prašiči so mirno brskali po blatu in umetnosti brskanja učili svoje številne pisane mladičke. V mirnem delu rečnega rokava so na lapuhovih listih sedeče zelene rege izvajale svoj graciozni koncert. Številni studenčki in izviri, še najbolj pa znameniti izvir Gospodična so z drobnimi curki dodajali petju refren in ponujali življenjski napoj.
Jure je postal del tega rajskega vrta. Izgubi je občutek za čas in prostor, ni bil ne lačen ne žejen, prevzela ga je lepota tega kraja. Mogoče bi celo pozabil zapustiti rajski vrt, če ne bi zanj v dobrem in slabem poskrbele vile.
Bele meglice so ga ponesle mimo Krvavega kamna Pod Trdinovim vrhom na drugo stran Kukove gore, kot so takrat rekli Gorjancem. Tedaj pa se je nad temačnim gozdom razbesnela strašna nevihta in skrivnostni potoki so narasli in se močno skalili. Strele so švigale po nebu, risale cikcakaste ognjene črte ter udarjale v najvišja drevesa in skalne stene. Narasle vode so iz temačnega gozda v dolino nanesle mnogo blata, listja in smrekovih iglic. Čez te narasle vode in blatne nanose je razprostrla svoje vitke raznobarvne roke mavrična vila. Barvni objem je segal od vzhoda do zahoda in tam, kjer se je dotaknila tal, je iz semena, ki ga je prinesla blatna voda, zrastla posebna rastlina. Vzklila je posebna kal in zrastla posebno velika mavrična praprot, ki je prinašala samo dobro ljudem in živalim in ni nikomur dopustila nobenih hudobnih dejanj.
Takrat je iz Kukove gore izginila neznano kam osovražena čarovnica Kirka s pomočniki vred. Tudi na Klek ni več prihajala. Za njo se je izgubila vsaka sled. Ostale so le dobre čarovnice Gorjanke in čarovniki Gorjani, ki so ljudem in živalim v pomoč in še vedno letajo na Klek, še posebno na srečanje ob kresni noči.
Svobodni so postali vsi Kirkini sužnji in rešeni začaranosti. Vrnili so se k svojim domačim in veselje je bilo nepopisno.
Junak naše zgodbe se je vrnil nazaj v deželo belih brez, kjer so mu njegovi prijatelji pripravili pravo praznovanje, ki je trajalo tri dni in tri noči. Rajanje se še danes ponavlja vsako leto, takrat, ko so breze najbolj zelene in še vedno traja po tri dni.
Širom Bajeslovnih Gorjancev pastirski prijatelji še danes izdelujejo brezove metle z vgrajeno drobno vejico mavrične praproti. Oni najbolje vedo zakaj to delajo in prav gotovo pri izdelavi metel na vejico mavrične praproti nikoli ne pozabijo.